z domoznanske Kamre na današnji dan …
6. januarja 1932 se je na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah rodil Pavle Zidar (pravo ime Zdravko Slamnik), pisatelj in pesnik. Umrl je 12. avgusta 1992 v Ljubljani. 

Pavle Zidar, psevdonim za Zdravka Slamnika, se je rodil v železarski družini materi Barbki Valentar in očetu Jožefu.

Pisal je za otroke in odrasle. Pisateljsko pot je začel kot pesnik lirik, po letu 1956 je pesnil v svobodnem verzu. Pesmi je objavljal v različnih revijah. Kot prva objava je izšla pesem Veter, naš prijatelj v Mladinski reviji (1949-50, 80). Leta 1960 je izbor pesmi izdal v zbirki Kaplje ognjene in se posvetil prozi. Po letu 1980 je ponovno pesnil. Pesmi je objavljal le v revijah in časnikih. V periodičnem tisku je pogosto objavljal tudi črtice, novele, odlomke del in razmišljanja.

Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli (1938-44). Pri 13-ih letih je sodeloval pri miniranju šole in pristal v zaporu v Begunjah. Aprila 1945 so ga rešili partizani Kokrškega odreda, katerim se je nato pridružil. Dogodek ga je močno zaznamoval in ga je pogosto vključeval v svoja književna dela. Po vojni je šolanje nadaljeval na Jesenicah (1945-49), Ljubljani (1949-50), Kranju (1950-51) ter ponovno v Ljubljani (1952-53), kjer je zaključil učiteljišče. Poučeval je najprej na Dolenjskem. S kritiko tamkajšnjih lokalnih oblasti se je zapletel v konflikte in se preselil na Primorsko, v Piran. Leta 1956 je sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu Srednje pomorske šole Piran. Tega leta se je tudi poročil s kolegico, učiteljico Ivo. Najprej se jima je rodila hči, nato še dvojčka, deklica in deček. Posvetil se je kulturnemu udejstvovanju in prirejal literarne večere s slovenskimi pisatelji (Ciril Kosmač, Alojz Gradnik, Mira Mihelič, Jože Udovič, Edvard Kocbek idr.). Leta 1961 se je zaposlil na Osnovni šoli Piran, kjer je bil nekaj časa tudi v. d. ravnatelja. Njegov družbeno – kritični duh ni miroval, prihajal je v spore z oblastjo, izključili so ga tudi iz partije, čeprav se je zanj zavzel Josip Vidmar. Zapustil je prosveto, se posvetil le pisanju in postal svobodni umetnik (1965-66). V začetku 70-ih let se je z družino preselil v Lucijo. 

Le nekatere od teh objav je uvrstil tudi v svoja knjižna dela. Prva prozna objava je bila fantastična pravljica Baba na Možaklji (Naši razgledi, 1959, in zbirka pravljic Čudežni studenec, 1961), za odrasle pa zbirka štirih novel Soha z oltarja (1962). Leta 1961 je napisal scenarij za kratkometražni film Razpis. Malo je tudi prevajal, npr. F. G. Lorco (Naši razgl., 1959, 38). Pisal je v različnih slovenskih mestih, kot svobodni umetnik v Piranu, Luciji, Pleterjah, Kobaridu, Bovcu, Soči, v Gaju (Zgornja Kungota). Prva dela je objavljal s svojim pravim imenom. Leta 1956 si je izbral psevdonim Pavle Zidar in ga redno uporabljal, razen v treh primerih. Knjigo Sveta Barbara (1972) je izdal pod psevdonimom Timotej Noč, novele, objavljene v knjigi Slovenske podobe na steklo (1983) je v reviji Družina (1981-82) objavljal pod psevdonimom Vladimir Pangerc in potopis Jezus v času (1984) v Družini (1980) kot Emil Nanut. Je eden izmed najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, izdal je 76 knjig. Ni se vključeval v nobeno literarno smer, snov je črpal predvsem iz lastnih izkušenj. Več njegovih del je bilo dramatiziranih za radijske igre. Po povesti Kukavičji Mihec in noveli Oče so posneli televizijska filma z naslovoma Utonilo je sonce in Poslednja luč. Nekaj romanov, odlomki romanov, več novel in pesmi je prevedenih v pb. 13 različnih jezikov. Pri šestdesetih letih je preminul zaradi možganske kapi v bolnišnici v Ljubljani. Pokopan je na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Na pisateljevi rojstni hiši na Dobravski cesti na Javorniku je postavljena spominska plošča (1977). V avli Osnovne šole Koroška Bela je njegov kip, delo prijatelja iz otroštva, akademskega slikarja Jake Torkarja.

Dela napisana v Piranu ali Luciji: Kaplje ognjene, 1960 (urejanje zbirke v letih 1956-59, Piran) Konjički, 1960 (Piran, 1959) Baba na Možaklji, 1961 (Piran, 1956)Soha z oltarja domovine, 1962 (Piran, 1961)Učiteljice, 1971 (Piran in Kobarid, 1970) Pasjansa, 1978 (Lucija, 1977) Pandorine sence, 1979 (Lucija, 1978)Jakobove sanje, 1979 (Lucija, 1978) Večno življenje, 1980 (prva in druga od treh novel, Lucija, 1977) Njene oči, 1980 (druga od dveh novel, Lucija, 1979) Barbarin dežnik, 1984 (Lucija, 1983) Jezus v času, 1984 (Lucija, 1978) Državica otrok, 1986 (Lucija, 1984-85) Elijev oblak plodnosti, 1988 (druga od treh novel, Lucija, 1985) Pomembnejše nagrade: Nagrada Prešernovega sklada za delo Soha z oltarja domovine, 1963 Prežihova nagrada za roman Sveti Pavel, 1966 Knjiga leta za mladinsko povest Kukavičji Mihec, 1972 Prešernova nagrada za življenjsko delo, 1987